Vagoni

Sodni dan. Cara se je zaspano izmotala izpod debele odeje pod katero je bila zavita kot klobčič. Stopila je v kopalnico ter si očistila zobe in obraz. Dan, ko bo zopet odšla na Hogwarts. Zamisel ji je bila tako všeč. Pomislila je na njeno rodno Afriko, kjer je živela pred dvema letoma. Živali med katerimi je živela so ji bile všeč. Prečudovito naravo, živali in rastline pa so sedaj nadomestili visoki kamniti bloki in stolpnice, ki se dvigajo visoko nad oblake. Zamisel da bi nekoč pobegnila je bila le še bežen spomin.

Nežno se je spustila po zavitih stopnicah doma in skočila pred očeta. Pritisnila mu je zdrav poljub in odšla do kuhinje. Vse je bilo videti, kot da starša nista spala. Kolobarji ki so krasili njune oči, so bile kot nekakšne verižice. Cara se je nasmehnila sama pri sebi zazehala. Sovražila je jok staršev, ko je za tri mesece odhajala v šolo. Seveda je bilo res, da se ne bodo videli kar nekaj časa, vendar je bila Cara stara že 16 let. Mati je že stala v kuhinji, ter pripravljala okosna jajca na oko. Sliši se čudno, vendar je Cara mešanka. Njena mati je bunjkelja in še vedno vstraja pri tem, da se dekle nauči značilnosti njihovega sveta. Aldis se je izmučeno po večerni zabavi privlekla v kuhinjo, ter pozdravila starša. Cara je tiho zaječala, ko se je z ostrim nožem porezala po prstu. Kri se je kar ulila po mizi, ko je končno le zavpila. »Aaaaaaaaa!!!!!!« oče je le bežno videl kri in se sesedel. Nikoli ni prenesel krvi. Kadar jo je zagledal se je sesedel. Rabil je le nekaj sekund, da je prišel k sebi, ko si je med tem Cara povila roko in počistila mizo. Z zdravilnimi zelišči si je skuhala čaj.

Ura je glasno odbila 12, ko se je družina Lewis končno le odpravila. »Pohitite!« je Cara neprestano tečnarila, ter od veselja skakljala do avtomobila. Da, Carina družina je bila resnično podobna bunkelnjom. Vožnja je trajala le nekaj dolgočasnih minut. Po radiu se je vrtela že stota izvedba skupine Johnas brother, ko so končno prispeli do železniške postaje. Mati se je trdno ovila Care ter jo poljubila. »Rada te imam, moje srčece.« stisnila jo je k sebi in ji v roko zatlačila nekaj guldov, ki so jih prejšnji dan dvignila na Gringottu. »Obljubi, da ne boš pozabila pisati.« je v joku rekla mati in kletko z sovo položila poleg Care. Ta je pokimala ter se obrnila proti zidu, v katerega je nameravala steči. Še zadnjič je pomahala mami. »Aumba!« je zavpila v starodavnem afriškem jeziku in nato stekla v zid Aumba je bila stara beseda, ki je pomenila ne bom in nasvidenje. Znašla se je na drugi strani sveta. No, vsaj tako se je počutila. Sedaj je bila tista prava čarovnica. Aldis jo je biksnila v ramo ter ji pogumno pomažiknila. Poslovila se je od sestre, saj je ta zaradi pisanja nacionalnih novic morala odditi. Z očetom sta skrbno iskala vagon, ki bi bil prost. Na koncu se je usedla v vagon poleg svetlolase deklice, ki je bila videti mlajša od nje. Objela je očeta in mu po zraku poslala poljub v pozdrav. Nekoliko razkomoteno se je usedla v vagon, prtljago pa poskušala zbasati na polico, ki je visela nad njeno glavo. Končno, stran od bunkeljnov in tega sveta. Je pomislila.

Tagged: Aimee
Comment: Ja, za začetek mislim, da je kar malo. Ampak saj sem še iz vaje...

Aimee je bila že ves teden neznansko dobre volje. Komaj je čakala, da se vrne k prijateljem na Baradvičarko. Že cel teden je odštevala dneve do povratka na šolo. Izdelala si je poseben koledarček, kjer je vsak večer z debelim rdečim flomastrom prečrtala dan, ki jo je še ločeval do srečnega dogodka. Njena babica je bila zaradi vsega tega prahu, ki ga je Aimee dvigala s tem pričakovanjem, kar malo užaljena. "A ti ni več lepo pri meni?" ji je večkrat rekla. Seveda je Aimee uživala pri babici, toda kaj, ko se v šoli dogaja toliko zanimivih stvari, medtem ko doma samo čepiš v senci, medtem ko vroče sonce pripeka na vso moč.
Ko je prejšnji večer Aimee prečrtala še zadnji dan, je kar žarela od vsega pričakovanja. Mislili bi si, le kdo uživa v šoli? Toda Aimee je resnično komaj čakala.
Danes zjutraj ji je babica s pomočjo čarovnije pomagala spakirati kovčke. Medtem ko je Aimee že dve uri pred odhodom stala pred hišo s kovčkom poleg sebe, s svojo puhasto maško Delilah v eni roki in s kletko za njenega netopirja v drugi, ji je babica za popotnico spekla njene najljubše piškote. Ko se ji je že tretjič zahvalila za vse in ko ji je že tretjič babica cmoknila poljubček na lice, je Aimee le dvignila roko in s tem priklicala predse dvonadstropni avtobus.
Oboževala je vožnjo z Vitezom ponočnjakom. Nasplošno je oboževala vse, kar je bilo zabavno, hitro in kar je sproščalo adrenalin v njej. V nasprotju s tem se je njene babica polotila slabost že če je samo gledala, kako avtobus drvi po cesti. Prav to je bil vzrok temu, da je babica ni pospremila do postaje. Poslovili sta se in Aimee je predala kovček sprevodniku Olliju Gummi, ki ga je z veliko težavo spravil v avtobus.
Utaborila se je na postelji čisto na koncu avtobusa. Mačka Delilah ji je takoj zlezla iz naročja in si naredila gnezdo na blazini, kletko z netopirjem pa je Aimee trdno poprijela, da ji ob divji vožnji ne bi slučajno poletela iz rok.
In začelo se je. Nenavadno druščino, sestavljeno iz ene svetlolase deklice in dveh živali je premetavalo gor in dol. Delilah je kremlje zarila globoko v blazino in nezadovoljno zamijavkala. "Oprosti, Delilah, vem da ti tole ni preveč všeč, ampak saj bomo kmalu na peronu!" jo je tolažila Aimee, ki je imela zanimivo navado, da se je zelo pogosto pogovarjala z živalmi. Končno so prišli do postaje in vsem se je že pošteno vrtelo. Aimee se je opotekla iz avtobusa s kletko pod roko, mačka pa za njo.

Na srečo z vstopanjem v avtobus ni imela pretiranih težav. Ko je vstopila v vlak je bila že polna pričakovanja nad novim šolskih letom. Ogromen kovček je le s težavo vlekla po hodniku in iskala prazen kupe. Našla ga je čisto na koncu vlaka in hitro se je spravila noter. Kovček je porinila pod sedež, posadila kletko z netopirjem poleg sebe, mački pa pustila, da se utabori v njenem naročju. Ravno se je spraševala, kaj bo počela vso pot, da ji ne bo dolgčas, ko je vstopilo še eno dekle. Izgledalo je starejše od nje, a to Aimee ni motilo. "Živijo!" je vzkliknila. "Krasno, pa mi ne bo dolgčas! Kako ti je ime? Jaz sem Aimee April Mercury," se je predstavila. "Kliči me po katerem koli imenu želiš," je dodala. "Koliko si stara? V katerem domu si?" je začela živahno klepetati, medtem ko je vlak počasi začel speljevati ...

Namestila se je v kupeju in pisala v svoj staromodni dnevnik, ki ga je nosila povsod. "Aim, torej?" je vprašala in se nasmehnila. Niti se ni počutila dobro, in ji ni bilo do pogovora. Besede, ki jih je prelevila na papir so bile močne. Ureznina, je še vedno skelela. »Jaz sem Cara« je z afriškim naglasom povedala. Podala ji je roko in pokimala. "Torej, kateri letnik si?" sama je bila namreč 6. letnik. Zaspano je zrla skozi zarošeno okno, ko se je lokomotiva pričela premikati. Učenci so tekali od okna, do okna in mahali svojim staršem, med tem ko je Cara skoraj zaspala.

Svetlolaska je utihnila in vse je kazalo, na to, da bo pot mirna in povsem tiha. »Oprosti, ker ti ne odgovarjam na vprašanja. Ni mi ravno do velikega pogovora.« vzdihnila je svež zrak ter si nebogljene lase spela v velik čop. Letošnje leto, naj bi bilo nadvse zabavno. Razne ekskurzije in izmenjava z dekliško čarovniško šolo, je bila zagotovo ena izmed presenetljivih novic. Iz usnjene šolske torbe je povlekla denarnico z guldi. Približevala se je čarovnica z kupom sladkarij. »Si kaj lačna? Kajti meni kar kruli v želodcu.«

Pozdravila je starko, ter ji dala 10 guldov. Nakupila je štiri vrečke sladkarij in se od lakote kar basala z njimi. Razni piškoti, kolački in bomboni so napolnili Carina usta. »Poskusi« je dejala, ter vrečko z bomboni, ki imajo posebni okus, ponudila Aim. »Torej iz kod prihajaš?« je vprašala in sedla poleg nje. Oblečena je bila v modro uniformo in črne čevlje z nizko peto. Tudi sama bi se morala kmalu preobleči v uniformo. Je pomislila, in iz torbe izbezala dokolenke, srajco, plašč, čevlje ter krilo. Grb, ki je bil Cari še posebno všeč , je krasil dolg črn plašč.

P.S. Komaj sem danes zmazala tale post. Ne vem, kaj mi je. Čisto nič se mi ne da…Pa še brez ideje sem. Dej malo zapleti, pa bo iz moje glave kaj ven prišlo.

Aimee je bila vesela, da je že takoj na začetku naletela na dokaj prijazno osebo. No, vsaj nadirala je ni ali kaj podobnega. "Jaz sem 5. letnik. Pihpuff," je pojasnila in odsotno božala mačko v svojem naročju. Cara se ji ni zdela pretirano zgovorna, pravzaprav je dajala videz totalno brezvoljnega človeka. Ali pa ji je bilo slabo? "Hej, se dobro počutiš?" je vprašala Aimee z rahlo zaskrbljenostjo v glasu. "Nisem prepričana ali se ti samo nič ne ljubi, ali pa ti gre na bruhanje. Imaš slab želodec in ti je hitro slabo, če se pelješ v avtobusu ali v vlaku? S seboj imam tablete proti slabosti. Moja babica je vztrajala, da naj jih vzamem, čeprav ni meni nikoli slabo. Brez skrbi ti dam eno, če potrebuješ kaj podobnega."

Vlak je medtem že peljal med visokimi hribi, poraščenimi s travniki in gozdovi. Aimee je imela zelo rada razgled z vlaka, a vseeno je upala, da bo tokrat vožnja minila hitreje kot običajno. Ponavadi se je živahnemu in poskočnemu dekletu, kot je ona, ki mora nenehno kaj početi, ta pot zelo vlekla. Prav zato je šla včasih kar na sprehod po hodnikih vlaka. Seveda je bilo veselja konec, ko jo je dobil sprevodnik ali pa jo je s hodnikov nagnala gospa z vozičkom, polnim sladkarij. Toda prepričana je bila, da danes ne bo tako bedno. Res se je dekle poleg nje zdelo precej zdogočaseno, ampak saj v Aimeejini družbi res težko ostaneš tak. Vedno ima kaj za povedati in navadno se odvije kar prijeten klepet.

V tistem se je poleg njunega kupeja ustavila stara debelušna gospa, ki je pred seboj potiskala voziček s sladkarijami. Zdelo se je, kot bi Cara ob misli na hrano kar oživela. Takoj si je priskrbela polno sladkarij in jih začela jesti s takim tekom, da se je Aimee spraševala, koliko dni že ni jedla. Ko ji je ponudila vrečko z bonboni, se kot je bilo pričakovano, ni mogla upreti in je z veseljem tudi sama poskusila slastne bonbone. "Odlični so!" je navdušeno vzkliknila.

Njuno pojedino je zmotilo nenadno ustavljanje vlaka. Aimeejina roka z bonbonom se je ustavila na poti do ust. Presenečeno je pogledala proti sopotnici. "Kaj se dogaja?" je zmedeno vprašala. "Pa saj smo komaj odrinili, nemogoče, da bi bili že v šoli ..." Radovedno se je ozrla skozi okno, a videla ni ničesar nenavadnega. "To je pa res čudno ..."


((Hahha, mal ponavljam za Jetnikom iz Azkabana, ampak sej si lahko ti itak zmisliš svoj zaplet usega upam da sm ti s tem dala kej več idej za nadaljne pisanje .. xD ))

S polnimi usti je pogledovala proti Aim, ter se nasmehnila. »Torej, kateri letnik si že rekla da si?« prazno vrečko bombonov je vrgla v smeti, ter načela druge. Zdolgočaseno je legla čez tri sedeže, ko jo je naenkrat neprijeten sunek vrgel na tla. »Auuu!« je zakričala. Okna so se nenadoma zarosila. V prostoru je postalo grozljivo mrzlo, in čeprav je bila Cara oblečena v topel pulover je pričela zmrzovati. »Kaj se dogaja?« je vprašala dekle, ki je sedela nasproti. Vrata kupeja so se odprla in skoznje so se prikazali stvori, o katerih je brala v preroških novicah. »Oče jih bo zagotovo tožil.« je v joku rekla, ko so se črne vreče poglobile v njene misli. Postalo ji je slabo, naprej pa se niti ni spomnila.

Ko je odprla oči, se je znašla okoli ljudi, ki jih ni prepoznala. Aim, ni bilo poleg. »Kje je?« je vprašala ter poskušala vstati. Bolela jo je glava in celotno telo. Ko je pogledovala po kupeju, je na drugi strani opazila skrušeno telo s svetlimi lasmi. Torej, to je bila njena so popotnica. »Sedaj lahko greste.« je jasno povedala. Učenci, ter nekaj nova učiteljica so kmalu odšli in ostali sta sami v prostoru. Aim se še vedno ni zbudila in Caro je počasi že zaskrbelo. »Aim?« je vprašala ter jo stresla pri ramenih. Iz žepa je potegnila bunkeljsko napravo imenovano radio, ter zavrtela ploščo od Quennov. Opazila je njihov znak na dekletini torbi. »Je vse vredu?« je vprašala, ko se je ta končno zbudila. V roko ji je potisnila kozarec vode, ter sedla poleg nje. »Mislim, da jih bom nalomastila, ko jih naslednjič vidim.« je jezno rekla, čeprav s tem ni mislila ni hudega. Vsekakor proti njim ni imela šanse. Nasmehnila se je sama pri sebi, ter svetlolasko objela. Dekle je bila leto mlajša in Cara se je počutila kakor starejša sestra. Vedela je, da če bi bilo z njo kaj narobe bi prevzela krivdo. Iz torbe je vzela nemastno tekočino. »Popij, to je očetov zvarek proti slabosti.« sama je naredila dober požirek, dokler ni skoraj bruhala od neprijetnega okusa. »Kako se počutiš?« videti je bila bleda in nezbrana. Pomislila je na Afriko, ter padec iz slona. Takrat je bila stara komaj štiri leta. Živali so ji bile vse domače. Blizu njihovega observatorija je živela čreda slonov. Eden izmed njih je bil komaj mladič. Cara ga je poimenovala »Lasumbo« , kar je pomenilo »mali brat«. Po nekaj mesecih druženja, ju oče ni več nadziral. Cara ga je sama jahala. Ko sta se nekega jutra zopet podila okoli dreves in sahare, se je Lasumbo vznemiril zaradi poka pištole. Cara je padla po tleh. Niti ni bila huje ranjena, vendar se zaradi Lasumba, ki jo je kar trikrat pohodil ni mogla premikati. Dolgo časa so ljudje iz Afriškega plemena Alagaza, mislili, da deklici ni več pomoči. Ko je bila stara že skoraj sedem let, je shodila in se gibala kakor vsi ostali. Padec s slona je bil boleč,vendar se Cara kljub temu ni vdala v usodo Afrike. Slone, geparde ter razne plazilce je imela noro rada. Včasih še skoraj bolj kakor pa svojo družino. Zdrznila se je, ko je ugotovila, da je zopet zasanjana. Aim je tiho sedela. Zopet se je ulegla čez tri sedeže in ter se skušala umiriti. Spomini Afrike so jo vedno spravili s tira.

comment: res se mi ne da pisat. Sory ampak tale čarovniški svet, je v moji glavi čisto brez domišljije.