Medeni car

Eveline se je komaj zbudila, saj je imela divjo zabavo do jutranjih ur. Končno je lahko odšla v Meryascoveeno, da si je napolnila zaloge krvavih lizik. Krvave lizike je vedno ljubila, saj ji je bil okus po krvi zelo, zelo všeč. Oblekla se je v bunkeljska oblačila, saj je, čeprav ji bunkeljni niso bili najbolj po godu, oboževala njihovo modo. Komaj se je spravila v ozke cevaste kavbojke, oprijeto majico s kratkimi sokavi smaragdne barve ter njene zmahane allstarke, je njena sostanovalka zasmrčala in Eveline je pogledala njeno posteljo, v kateri se je stiskala s nekim Pihpuffom. Bolje Pihpuff, ko pa Gryfondom. Ampak da ga pusti v postelji... Tega še jaz ne bi naredila. je pomislila in se nasmehnila.
Spravila se je iz gradu. Po poti je brcala kamenčke in delala globoke raze ter sledi. Kamni so ji škripali pot nogami in nasmeh se ji je poigraval na obrazu, uprtemu proti vetru. Bila je vesela, saj je končno uspela priti iz nadvse zanimivega a vendar zatohlega gradu, polnemu neumnih punčar.
Malce je pomilsila, če ima dovoolj denarja in potežkala je svoj poln mošnjiček. Imela je več kot dovolj. Lase, ki so ji temneli iz dneva v dan si je dala za uho blede barve. Pomežiknila je mimoidočemu spolzgadu in se s priprtimi očmi zazrla v neumno dekle, ki ni znalo odpreti vrečke s bobki Bertija Brucha.Počasi se je spravila skozi vrata trgovinice. Ko je svoje svetlomodre, kar malce nenavadne oči odprla, je zagledala dekle, staro približno toliko kot ona, ki je bodlo v oči. Imelo je namreč pisane lase, ki so ji segali približno do ramen. Izgledala je zabavno, zato se je tudi odločila približati temu nenevadnemu dekletu. V ustih se je poigravala s krvavo liziko.
Nekako je imela okus po jeziku. "Živijo." je rekla s malce preveselim glasom ter si ovila lase okoli prsta. Liziko je ponovno zavrtela v ustih. Ni mogla več čakati, da bi ji pisano dekle odgovorilo. močno je upala, da ni ena izmed tistih avš. Izgledala je drugačna. Eveline se je razgledala po trgovini in opazila več vpadajočih izdelkov, za katere se je odločila. V mislih je že seštevala. A ne denarja, temveč preživetih ur s sladkarijami, kar pa se ni nič poznalo na njeni izklesani postavi,

((Sofia Lannister. P a pardon za double posting)))

((js se opravičujm kr sm pozn odpisala, sam učer sm mogla dokončat projekt za fizko in res nism mela cajta))

Dekle z mavričnimi lasmi je postavalo po Meryascoveeni brez kakršnega cilja. Zanimivo pa je bilo, da sploh je v Meryascoveeni. Sofia je namreč zelo redko zahajala v Meryascoveeno, saj se je običajno tja usulo preveč drugih učencev in je bil hrup zanjo absolutno prevelik. Tokrat jo je tja zvabilo pomanjkanje peres za pisanje, saj je slabo ocenila koliko jih ima, in bi v roku enega tedna izgubila in uničila vse preostale. Ko pa jih je končno kupila, se je večina obiskovalcev z Bradavičarke že razkropila, zato je bilo precej bolj mirno. Slučajno jo je pot zanesla mimo Medenega carja. Če sem že kupila navadna peresa, bom pa še sladkorna. Njena najljubša sladkarija so vsekakor bila čudovita sladkorna peresa, ki si jih lahko kupil samo v Medenem carju. Vstopila je in se začela razgledovati. Pri vsaki polici se je ustavila in razmislila kaj bi še kupila. Vedela je, da najbrž izgleda trapasto, ko stoji po deset minut pri isti polici in bulji v sladkarije, a kot ponavadi ji je bilo vseeno za kaj takega. Ko je ravno zamišljeno preučevala neke čokoladne kroglice, jo je od zadaj nekdo odgovoril. "Živjo," je rekel nek ženski glas, Sofiine oči pa so se uprle v odsev dekleta na steklenem kozarcu polnem čokoladnih slaščic. Le ta je imela v ustih rdečo palčko neke lizike. Nagravžno. Kako ji je lahko všeč ta stvar? Okus ima po krvi. Fuj. Odločila se je, da jo ignorira in se preprosto premakne do naslednje police.