Učilnica obrambe pred mračnimi silami (OPMS)

Nathalie se je počasi vlekla po hodniku. Kraj, kamor je bila namenjena ji niti približno ni bil všeč. Že res, da je bila obramba pred mračnimi silami ena izmed najbolj zanimivih predmetov, ampak njej kljub temu ni bila všeč. Sovražila je vse na tisti učilnici. Dolga vrsta kovinskih kletk vseh velikosti, pokritih z belimi rjuhami, izpod katerih se je sem in tja zaslišal kakšen čuden cvileč ali rjoveč zvok, prepričljiv model okostnjaka, za katerega se je Nathalie spomnila, da ga je nekoč nekdo uročil in da je plesal step, pred razredom, vse dokler ni prišel učitelj in izrekel protiuroka. Plakati na katerih so bila upodobljene razne nevarne zveri in ostali, prav nič prikupni prizori, so jo viseči na stenah vedno pričakali, ko je vstopila v učilnico. Tiste stare mize, ki so bile razporejene po njej in omare... Nathalie resnično ni marala tiste učilnice, ne predavanj, ki so se odvijala v njej. Tega seveda ni nikoli pokazala, vedno je bila pravi vzor pridne in vestne učenke, čeprav ni bila nič od tega.

Učilnica je Nathalie pričakala prav tako kot po navadi. Bila je prva ura tega šolskega leta, prostor, ki se je razprostiral pred njo pa ni bil čisto nič drugačen kot lansko leto. Bil je čisto enako mučen in po vrhu vsega še prazen. Bila je petnajst minut prezgodnja, prijelo jo je, da bi se šla še malo sprehajat po gradu in, da bi prišla nazaj k učilnici šele nekaj minut po zvonenju. Vendar je kljub temu, da je hotela zbežati pogumno vkorakala v prostor. Njeni čevlji so glasno ropotali po lesenih tleh, ki so sem in tja zaškripala. Hodila je naravnost proti zadnji vrsti temnih klopi, si izbrala tisto pri oknu in nanjo odložila torbo. Nato se je s palico v rokah sprehodila nazaj proti katedru in mimogrede zaprla vrata. Niti po razno ji ni bilo všeč, da je sama zaprta v tej grozljivi učilnici, ampak svoje nelagodje je nekako premagala. Stopila je k prvi omari in pokljukala. Seveda je bila omara zaklenjena. "Alohomora" je rekla tiho in svojo palico naslonila na kljuko. Škrtnilo je in omara se je odprla. Nathalie je začela brskati med knjigami in učbeniki v njej. Našla ni nič zanimivega. "Učbenik... učbenik... in še enkrat učbenik" Nejevoljno je zaprla vrata in se lotila naslednje omare. Vsebina te, je bila veliko bolj zanimiva. Na zgornji polici, je ležalo nekaj knjig, vse ostale pa so bile polne skrivnostnih pripomočkov, ki jih je Nathalie videla prvič. Ni se ji zdelo preveč pametno, da bi se jih dotikala, zato se je namesto njih lotila knjig. Nobena se ji ni zdela ravno zanimiva, dokler ni prišla do zadnje. Govorila je nekaj o temnih silah in glede na to, da je bila zaklenjena s ključavnico, gotovo ni bila ravno nedolžna. Še preden je utegnila na njej preizkusiti nekaj urokov, je na hodniku zaslišala korake. Hitro je zaprla vrata omare in jo za seboj zaklenila, nato je planila proti svoji klopi in knjigo, ki jo je še kar držala v rokah hitro stlačila v torbo. Ravno je še uspela sesti, ko so se vrata odprla. Med njimi je stalo neko dekle, ki jo je Nathalie sicer že videla, njenega imena pa ni vedela. Glede na njen plašč je sklepala, da je iz pihpuffa. Nathalie se je pretvarjala, da je ni opazila, iz torbe je privlekla učbenik in ga odprla na naključni strani.

Neline se je zdolgočaseno ozrla na uro. Zamislila se je, če ima kakšen predmet ob tem času. Ko je nekaj časa brskala po spominu, se je spomnila, da ima prvo uro OPMS-ja. Učbenike in knjige je zmetala v torbo in se postrgala proti razredu. Mirno in počasi je hodila po hodnikih, proti svojemu cilju. Po hodniku je bilo slišati le rahlo stopanje, ki je prihajalo od njenih čevljev. Bilo ji je dolgčas in prav nič se ji ni dalo k pouku. Morda samo zato, da koga spozna.

Ko je končno že lahko videla vrata, je tik pred njimi zagledala še eno učenko, ki je vstopila skozi njih. Tudi sama je nežno odrinila vrata da so ta s tenkim zvokom zacvilila. Ko je vstopila se je razgledala in mirno pozdravila tisti dve učenki v razredu. Po plašču sodeč je ugotovila, da gre za grifondomovko in pifpufovko. Spravila se je do neke klopi in položila torbo nanjo ter izvlekla potrebščine. Učilnica, v kateri je bila, ji ni bila ravno všeč, vendar pa zdaj ni morala kar tako oditi. Da bi pomirila dolgčas se je obrnila k grifondomovki in jo želela potegniti v pogovor. "Živjo, kako ti je ime?" premerila je dekle od nog do glave in se nasmehnila. Njena piercinga pod ustnico, sta se zasvetila v soju luči.

Pihpuffovka je vstopila, takoj za njo pa še ena drznvrranka. Nathalie ni nobeni od njiju namenila veliko pozornosti. Namesto tega se je še naprej pretvarjala, da bere snov v učbeniku, ki pa je bila (mimogrede) naravnost dolgočasna. Tista tesnoba, ki se je je lotevala zaradi te učilnice še ni popolnoma popustila, poleg tega pa se ji je zdelo, da iz njene torbe prihaja neko šepetanje. Bila je sto procentno prepričana, da je za to kriva tista knjiga... Komaj je že čakala, da bo konec obrambe pred mračnimi silami in se bo lahko zavlekla kam na samo, kjer bo odprla (ali pa vsaj poskušala) knjigo. V mislih je že preračunavala, kateri uroki bi ji pri tem prišli prav. Če se knjiga ne bo odprla si bo po vsej verjetnosti priskrbela kakšno knjigo z močnimi uroki. Vse tiste šibke je namreč že poznala in tudi znala jih je uporabljati. Po vsej verjetnosti bo morala, malo pogledati po prepovedanem oddelku. Tam je bila že kar nekajkrat. Vedno po noči, čez dan je knjižničarka že ne bi spustila tja. Ne brez prepustnice. Ravno je kovala načrt tega, kako bo pregledala prepovedani oddelek , ki ni bil ravno majhen, ko jo je nekdo zmotil. Bila je drznvrranovka, ki je vstopila v učilnico takoj za pihpuffovko. Nathalie si jo je dobro ogledala. Največ pozornosti na njej je vsekakor pritegnila piercinga, ki sta se ji lesketala pod ustnico. Nathalie si jih sama sicer ne bi nikoli umislila, prav motila pa je tudi nista. Pogled je s piercingov preusmerila na dekličine lase, ki so bile črne in nekoliko (tako se ji vsaj zdelo) neenakomerno postrižene. "Živjo", je nato končno rekla Nathalie in dekletu poslala meden nasmeh. Odločila se je, da tokrat za spremembo enkrat ne bo neprijazna, kot je bila po navadi. "Nathalie, pa tebi?" Odložila je učbenik in zdaj vso pozornost namenila drznvrranki.

Dekle je nekaj brskalo po učbeniku, vendar se je ob Nelinih besedah odzvalo in reklo:"Živjo. Nathalie pa tebi?"Dekle je odložilo učbenik in prevesilo poglwed nanjo. Nel se je nasmehnila in odvrnila:"Sem Neline oziroma krajše kar Nel oz. Neli." Dekle si je še enkrat ogledala in nadeljevala:"Ta učilnica me nič kaj ne privlači. Gotovo bi mojo podgano če, bi bila tukaj popolnoma prestrašeno lovila po hodniku (prestrašeno podgano ne mene).Ali imaš kakšno žival?"Zvedavo jo je pogledala in zavihala kotičke svojih ustnic navzgor. Po videzu dekle pred njo ni bilo ravno pridna punčka, ki bi se slinila pred vsemi učitelji in ostalimi vplivnejšimi osebami.Edino, kar jo je pri vsem tem zmotilo je bila njena prijaznost. Narahlo je z očmi ošvrknila pifpufovko. Slednja ni počela nič zanimivega in je izgledala bolj zdogočaseno. Ozrla se je še malo po razredu in se bolj nevidno spačila. Kovinske kletke so se medlo svetile v luči in živali v njeih so nič kaj veselo in razigranio skakale po njih. Ostudni prizori so bili obešeni po stenah in okostnjak je izgledal tako, kot da se bo pravkar premaknil in začel hoditi po razredu. Vse to se ji je odvijalo pred očmi. Ugotovila je da ji je razred vedno manj všečen in da bi najraje ne bila tukaj. Čudno ji je bilo, saj so bili v razredu le ona, Nathlie in tista "pridkena" osebica iz Pifpufa. Pogledala je skozi okno, kjer je veter nosil liste, da so se počasi posedali na tla. Bilo je oblačno in sonce je le malo kukalo izzven oblakov.Vreme pa vseeno nji bilo slabo. Huje bi bilo, če bi bila zunaj nižja temperatura. In bi bile učilnice za povrh vsega še ledener in mrzle in bi pozabili vključiti radiatorje. Bilo je čudno, da se je Nel takole utapljala v svojih mislih. Edino, kar bi jo lahko potegnilo ven pa je bil Dekletov odziv.

"Ja... tudi mene ta učilnica ne privlači pretirano... Ubistvu je kar malo grozljiva..." Nathalie se je še enkrat ozrla po učilnici in to v naslednjem trenutku obžalovala. Prostor je bil naravnost srhljiv, zopet si je zaželela, da bi lahko pobegnila. Pogledala je na uro, ki jo je nosila pripeto okoli zapestja. Do začetka je bilo še deset minut... in nikjer ni bilo nikogar, razen drznvrranke s katero se je zdajle pogovarjala in tiste pihpuffovke. Pomislila je, da je to nekoliko čudno saj je bilo do zdaj še vedno tako, da je bil razred polen že deset do. Pogled je usmerila nazaj na drznvrranko: "Ja imam domačo žival. Sovo." Nathalie se je naslonila nazaj na naslonjalo in se začela gugati na stolu. To je zelo pogosto počela, še posebej takrat, ko se je dolgočasila, čeprav se zdajle ni. No ja, vsaj teoretično. "Imaš rada obrambo pred mračnimi silami?" je rekla, zato, da bi razbila tišino. "Meni ni preveč všeč. Menim, da nas ne naučijo nič pametnega... Pa še vsa predavanja so v tej izjemno neprijetni učilnici..." Nehala se je gugati na stolu in je namesto tega raje gledala skozi okno in čakala na Nelin odziv. Vreme zunaj ji ni bilo preveč všeč. Bilo je naravnost dolgočasno, če bi vsaj padal dež ali kaj podobnega... Ampak ni. Bilo je čisto povprečno oblačno in sem ter tja je zapihal veter. Nathalie se je čisto zatopila v svoje misli. Spomnila se je vetra, ki je navadno pihal v bližini njenega doma. Zadnje čase so jo vse pogosteje obhajale misli na dom, pa naj je bilo to povezano s hišo ali družino. Hišo je zares pogrešala družine pa niti ne. Zunaj ni bilo ničesar, kar bi bilo vsaj malo zanimivo, zato je svoj pogled spet usmerila v Nel. Še kar je čakala na njen odziv.

(Prva ura se bo začela v petek. Zmigajte se.))

Mona se je počasi usedla za mizo ter popila malo angleškega čaja. To je bila njena prva ura tega leta in z veseljem je znova obiskala Bradavičarko, ki jo je spominjala na njeno šolanje. Na tablo je s staromodnim načinom s poševno pisavo napisala: Neodpustljivke. Nasmeh ji je ponovno našel obraz in malce neučakano je pogledala na uro.

Ura se je bližala k začetku in komaj je čakala, da se bodo lotili neodpustljivk. Naslednjo uro pa priklic varuha. Še naslednjo pa volkodlaki. Hmmm, le kdaj bodo učenci prišli v učilnico, da jim bo lahko pričela greniti njihova že tako zakomplicirana življenja.

Učenci so počasi kapljali skozi vrata in vedno bolj so polnili klopi. Te stvarce.8.48 je bila ura in Mona je počasi na tablo napisala svoje ime. Nato se je obrnila proti razredu in pri miru počakala, da so v razred končno nakapljali vsi učenci.

(Me first!!)
Bil je petek. Sonce je posvetilo v sobo in jo osvetilo. Počasi je odprla oči in se končno izmotala iz svežnjev odej. Vstala je in počasi odmaknila zavese, da bi zbudila druga dekleta. Zaradi jutranje razdražljivosti morda. Ko je videla, da jih ni uspela prebuditi je malce žalostno pogledala. To je ni prizadelo, a bi le uspešnost tega načrta malce polepšala njen dan. Odpravila se je v kopalnico, ki si jo je delila z parimi dekleti. Povsod so bile razmetane šminke in druge drobnarije. Ni razumela predanost deklet tem neumnostim. Najboljše je biti naraven, saj ljudje lažje vidijo v tvojo notranjost kot v obraz namazan z kilo ličil. Vzela je svojo krtačo za lase in si šla čez neubogljive lase. Ko je končala z urejanjem je bila oblečena v kavbojke, rdečo majico in svilenim šalom iz Pariza. Obula si je škornje za notranjo uporabo in v levi škorenj skrila palico. Manjkal je samo dolgočasen plašč z grbom Gryfondoma. Oblekla si ga je in vzela potrebščine. Počasi je hodila po hodnikih in njeni škornji so odzvanjali. Prišla je do Velikega Stopnišča in stekla do učilnice za OPMS. Slišala je za novo učiteljico. Po šoli se je govorilo, da je kruta in hujša od Filcha. Menila je, da noben ni mogel biti hujši od staromodnega Filcha. Prišla je do rjavih vrat z leseno kljuko. Potrkala je in zaslišala osoren "Naprej!". Ko je vstopila se je razgledala. Nobenega učenca ni bilo videti. Samo učiteljica za katedrom. Valentina se je vsedla v drugo klop blizu okna. Vstala je in spet ponovila isto rutino, kot pri vsakem novem učitelju. "Dobro jutro. Sem Valentina Rachel Maxen in sem v 5.letniku. Kako je ime vam? Učencev še ni na spregled." je zdolgočaseno rekla in se vsedla. Vstala je in odprla okno in v učilnico je prišel gorski zrak. Ko se je vsedla je odprla učbenik na prvem poglavju o Nedopustljivkah.